Prekinitev stikov: kaj so otroci zares "dolžni" svojim staršem

Študija, ki so jo opravili na univerzi Cornell, kaže, da je kar ena tretjina Američanov prekinila vezi s kom od svojih družinskih članov. V večini primerov gre za (odrasle) otroke, ki prekinejo vezi s svojimi starši, redkeje pa se zgodi obratno. Ker je fenomen odtujitve od družinskih članov v ZDA vedno bolj pogost, strokovnjaki že govorijo o tihi epidemiji, ena izmed najbolj znanih ameriških televizijskih voditeljic in medijskih osebnosti Oprah pa je o tem pred kratkim posnela več kot enourno oddajo.

Študija, ki so jo opravili v Nemčiji, vanjo pa je bilo vključeno 10.200 ljudi, je na primer pokazala, da je okoli 9 odstotkov anketirancev na neki točki življenja že prekinilo stike z materjo, kar 20 odstotkov anketirancev pa z očetom.

Po raziskavi, ki sta jo opravila klinični psiholog Joshua Coleman in Will Johnson, izvršni direktor podjetja The Harris Poll, ki se ukvarja z javnomnenjskimi raziskavami, večina Američanov kot razlog za odtujitev izpostavlja konkretna dejanja družinskih članov ali splošno dinamiko v družini, vsak peti anketiranec pa za razkol v družini navaja politične razlike.

Ne glede na razlog odtujitve pa je sociolog Karl Pillemer z univerze Cornell prepričan, da ta fenomen postaja vse bolj pogost. "V generacijah pred 'baby boomerji' je obstajala zelo močna norma družinske solidarnosti, prepričanje, da kri ni voda. Te norme so se zelo zrahljale," je za BBC dejal Pillemer.

Njegova raziskava, ki je med drugim vključevala anketo in poglobljene intervjuje s 300 osebami, ki imajo z družinskimi člani odtujene odnose, je pokazala, da je pogosto razlog za prekinitev stikov nenehno kopičenje manjših negativnih interakcij.

Coleman, ki dela z odtujenimi družinami in je o tej temi napisal že več knjig, izpostavlja tudi dejstvo, da postajamo vedno bolj individualistična družba. "Kultura individualizma je osredotočenost na lastno identiteto in lastno srečo. Naši odnosi z drugimi ljudmi tako pogosto postajajo drugotnega pomena," pojasnjuje. Študije sicer kažejo, da je verjetnost za slabe ali odtujene odnose med starši in otroci dvakrat večja v ZDA kot v manj individualističnih družbah, kot so na primer Nemčija, Španija in Združeno kraljestvo.

Vse to še dodatno podpihujejo družbena omrežja, saj postaja vse lažje najti ljudi, ki razmišljajo podobno kot mi. Na TikToku so na primer prisotni številni vplivneži in samooklicani guruji, ki nas spodbujajo, da presekamo vezi s "toksičnimi" ljudmi.

V Sloveniji prepričanje, da mora "družina obstati za vsako ceno"

Reprezentativne študije o tem fenomenu v Sloveniji nimamo, smo pa se obrnili na dr. Andrejo Pšeničny, psihologinjo in psihoterapevtko, ki ima nešteto izkušenj iz prakse.

Kakšen odnos imamo do prekinitve vezi s starši Slovenci, kaj so nam dolžni starši in kaj smo otroci dolžni njim ter kdaj je prekinitev odnosa edina zdrava pot?

Kot pravi dr. Pšeničny, so v Sloveniji trajne prekinitve stikov otrok s starši redke. "Družino še vedno dojemamo kot nekaj, kar ’mora obstati za vsako ceno’, ’družina je družina’. Prevladuje ideja, da otrok staršu ’ne obrne hrbta’. V praksi to pomeni, da dajemo večjo težo biološki povezanosti – ’kri ni voda’ – kot psihičnemu zdravju, varnosti in osebnim mejam, zato se prekinitev stikov pogosto razume kot moralni prekršek, ne kot zaščita sebe. Ta tabu izhaja iz tradicije večgeneracijskega sobivanja in predstave, da mora država držati skupaj ne glede na realnost odnosa," pojasnjuje.

Tako po besedah sogovornice v slovenski kulturi težko priznamo, da odnos med odraslim otrokom in staršem lahko postane škodljiv ali nevzdržen. Konflikt v družini razumemo kot nekaj nenormalnega, vsak, ki prekine stik, pa tvega, da bo označen za nehvaležneža ali neodgovorneža.

Začasne in trajne prekinitve stikov

Čeprav je to v Sloveniji tabu, dr. Pšeničny pravi, da je imela v svoji praksi izkušenj s tem veliko več, kot si ljudje morda predstavljajo. Po navadi se sreča z začasnimi prekinitvami – to se zgodi, ko odnos med otrokom in starši postane preveč intenziven ali kaotičen, da bi ga bilo mogoče urejati v neposrednem stiku. "Tak odmik ni kazen, ampak način, da se napetost umiri in da odrasel otrok ponovno vzpostavi meje, ki jih v odnosu ni mogel držati. Namen je umiritev afektov, razelektritev dinamike in priprava prostora za poznejši, bolj urejen stik," pojasnjuje.

Za starše je to običajno zelo obremenjujoče, saj odmik doživijo kot zavrnitev svojega starševstva. "Sprožijo se žalost, krivda, zmeda ali strah pred trajnim razpadom odnosa. Ker pogosto ne razumejo, da je namen odmika zaščita odnosa, ga vidijo kot izgubo. Pomembno je poudariti, da začasni rez ni zavrnitev staršev, ampak poskus odraslega otroka, da odnos znova zgradi na način, da bo ta varen in vzdržen za oba," pojasni dr. Pšeničny.

Dr. Pšeničny sicer poudarja, da terapevt nikoli ne svetuje prekinitve stikov, temveč pomaga klientu razumeti razloge, posledice in psihične učinke, če tako odločitev sprejme. "Naloga terapevta je omogočiti trezno presojo, ne usmerjati – odločitev je vedno klientova."

Kdaj je prekinitev stikov pretirana

Prekinitev stikov je zadnji korak, ko smo izčrpali vse druge možnosti. To pomeni, da smo se pred tem poskusili normalno pogovoriti, jasno povedati svoje meje, razčistiti konflikt, spremeniti način komunikacije, se malo odmakniti (brez prekinitve stika), skušali drugače postaviti odnos ali poiskati pomoč, da bi razumeli, kaj se v dinamiki sploh dogaja. Vse to so koraki, ki jih odrasel človek običajno zmore, preden pride do skrajnega reza.

Prekinitev stikov je pretirana, kadar služi notranji regulaciji – takrat, ko odnos za nas ni objektivno škodljiv, a ga kot takega doživljamo, ker ne zmoremo prenesti njegove čustvene intenzivnosti, pojasnjuje psihologinja. "Tak stik sproži preplavljenost, sram, tesnobo ali občutek, da drugi ’zahteva’, da ’pričakuje’ – ne zato, ker bi dejansko prestopal meje, ampak zato, ker so naše notranje meje krhke. V takih primerih se prekinitev zgodi zaradi naše šibkejše sposobnosti čustvene regulacije, ne pa zaradi realne nevarnosti."

Prekinitev stikov v takem primeru ne vzpostavi meje, ampak iz našega življenja le odstrani situacijo, ki razkrije, česa čustveno ne moremo zdržati.

Prekinitev stikov z otrokom: občutek, da se odpoveduje delu svoje identitete

Dr. Pšeničny smo vprašali tudi o obratni situaciji, torej da starši prekinejo stik z odraslim otrokom. Po njenih besedah se to zgodi veliko redkeje. "Ne zato, ker bi imeli manj razlogov, ampak ker je ta korak zanje psihično veliko težji. Za starša prekinitev ni samo končanje stika, ampak tudi občutek, da se odpoveduje delu svoje identitete in vlogi, ki jo je imel dolga leta," pojasni.

Ko se starši kljub temu odločijo za prekinitev stika, je to najpogosteje upravičeno in povezano z zelo konkretnimi težavami, na primer ponavljajočim se nasiljem ali izsiljevanjem s strani odraslega otroka, z njegovimi zasvojenostmi, ki ogrožajo družino, finančnimi zlorabami, kriminalnim vedenjem ali dolgotrajnimi konflikti. V takih primerih je prekinitev stikov za starša enako zrela odločitev kot pri otroku.

"Se pa včasih zgodi, da starši prekinejo stik iz drugačnih razlogov – ko ne morejo sprejeti otrokove samostojnosti, njegovih meja ali dejstva, da odrasel otrok ni več podaljšek starša. Takrat je prekinitev bolj odziv na izgubo nadzora kot na realno nevarnost. To ni pravilo, ampak izjema," še doda.

Kaj smo "dolžni" svojim staršem in kaj so oni "dolžni" nam

Na koncu se postavi vprašanje – kaj smo dolžni svojim staršem in kaj so oni dolžni nam, ko na stran postavimo prepričanje, da je družina sveta ne glede na vse.

Kot meni dr. Pšeničny, imajo starši enostransko odgovornost, saj je na začetku življenja otrok od njih popolnoma odvisen. Zagotoviti mu morajo varnost, skrb, čustveno oporo, jasne meje, stabilnost, spoštovanje in odnos, v katerem lahko razvije svojo identiteto. "Njihova dolžnost je ustvariti pogoje, da otrok zraste v samostojno, čustveno stabilno in diferencirano osebo, kar vključuje osnovno nego, vodenje, razumevanje in sprejemanje njegove drugačnosti," ob tem doda.

Ko pa otrok odraste, dolžnosti niso več enostranske. A odrasel otrok staršem ni dolžan poslušnosti, hvaležnosti za vsako ceno ali povračila za vzgojo, poudarja dr. Pšeničny – dolžan jim je le spoštljiv ton, jasne meje in odprto komunikacijo, torej tisto, kar omogoča zdrav odnos.

"Skrb za starše ni moralna zapoved, temveč stvar zrelosti, zmožnosti in kakovosti odnosa. Če odnos ni bil varen ali je bil škodljiv, odrasel otrok staršem ne dolguje bližine. Odrasel otrok ni dolžan odpustiti staršem neprimernega ravnanja ali zlorab, starš pa ne izgubi odgovornosti za storjeno," za konec še poudari dr. Pšeničny.

N1 PODKAST S SUZANO LOVEC: "Lepota seva. Kljub težkim stvarem"